Suho ruševje je zame turnosmučarski cilj, ki ga v sezoni nikakor ne morem pogrešiti. Pravzaprav sem se letos tja gor prvič odpravil šele v marcu, kar je svojevrsten precedens. Sem kar ponosen, da se vedno manj podim za nekimi cilji in sledim običajem. Če se mi da grem, če ne pa pač delamo kaj drugega. Še na smučiščih smo se letos podili bolj malo. Se pa seveda še bomo, pa tudi kakšna turna še pride na vrsto...

Torej, Suho ruševje, tista krnica med Vrtačo in Palcem in ki nam je kot mulcem za Zelenici burila domišljijo, tako visokogorsko je izgledala. In tako redki so takrat bili junaki, ki so se upali pozimi tja gor. Morebiti zaradi graničarjev? Od mojih prvih turnih dni, ki sovpadajo z nastajanjem naše države, pa ima ta krnica posebno mesto v mojem srcu. In skrica se je zaiskrila tudi tokrat.

Vrtača tu kaže svoj kraljevski obraz. Tako elegantnih potez.
pa Suho ruševje z Zelen(j)akom v zatrepu. Saj bi se povzpel na vrh, pa sem doma spregledal cepin in dereze.

pokrajina je čudovita

čez zadnjo stopnico in že smo v krnici

pogled nazaj - severno ostenje Begunjščice

sedlo med Vrtačo in Zelen(j)akom je bil cilj nas mnogih.

marsikdo pa na Vrtačo. Razmere so bile odlične.

ker je prostora bolj malo, smo se lepo razporedili preko dopoldneva

razmere za smuko so bile dobre, če že ne odlične (stvar okusa in predvsem smučarskega znanja)

sedlce

Palec

pogled na Ovčji vrh/Geissberg (2024 m)

in venec knedlov - Nockiji prihajamo!

pa veselo navzdol