Radi imamo Hochrindl. Ker pa ga imamo resnično radi, ga obiščemo tudi v slabem (vremenu). In tokrat je pač bilo tako. Pravzaprav je vidljivost bila povečini zadovoljiva, težavo pa je povzračala snežna podlaga, ki se je v tem tednu preveč obogatila. Torej, zapadlo je preveč novega, predvsem pa preveč suhega. In ko je tako, za pošteno trdnost prog potrebujemo ker nekaj dni uporabe.
Še težje kot na karvati po progi, pa je bilo smučati izven. Skoraj nemogoče. In prenevarno.

Kljub vsemu, lep zimski dan!

lepo pa je vseeno bilo - saj je zima!
konec počitnic je pomenil zaključno tekmo tečajnikov.
Smučarjev seveda ni bilo v takšnem številu, kot izgleda.

višina meglenega pasu (nad njim je bilo jasno) je nihala

kakšnega pretiranega drena pa res ni bilo

smučišče me je zaradi neutrjenega snega (zapadel dan-dva prej) spominjalo na čase Zelenice v času Juge, ko še ni bilo zmogljivih teptalcev. Kuclji in doline.

Pripročljivo za širjenje in utrjevanje smučarskega znanja.

S kolegom Simetom sva končno (na koncu smučarskega dneva) poizkusila tudi izven (offpiste)

Če je najprej izgledalo je privlačno, pa sva hitro ugotovila neprimernost. Snega je bilo enostavno preveč za smučanje. Palica v dolžini 125 cm je kar potonila v vsej svoji dolžini.

Ups, razpoke. Alarm za spremembo smeri. Nazaj nisva mogla, tu dol tudi ne, torej prečenja. Zraven pa še pristisk časa, saj je bilo treba ujeti zadnjo sedežnico za nazaj. Avto je bil daleč na drugi strani.

optičnim opozorilom so se pridružila še zvočna. Snežna odeja je pokala in dihala in sopihala.

do pasu je telo gledalo iz snega le ob spuščanju. Volja do fotografiranja naju je končno pošla.

Dan kasneje (webcam). Jaz pa musklfibr od včeraj.

Od neskončnega prečenja in potiskanja po globokem snegu.