Zelenica ni le plazovita, je tudi pogosto vetrovna.
Globoko v spominu iz otroštva, kot tudi pri večini ostalih tržičanih, je zasidran mraz na Zelenici. Kolikokrat smo zmrzovali na sedežnici in drugje po Zelenici, ko smo doživljali šolski športni dan, pa tudi sicer smo ogromno časa preživeli gor. Prav živo se spominjam neznosnih bolečin na prstih nog in rok, čeprav smo imeli tudi Križajeve usnjene rokavice. O pancarjih pa nima smisla zgubljati besed. To je bil še čas sindikalnih sezonskih kart. Teh časov ni več, mraz in veter pa ostajata.
No, in danes so zaživeli spomini na otroška leta. Veter je bril. Le oprema ne dopušča več tiste pekoče bolečine, ko se menda kri vrača v konice prstov.
cesta je ponovno aktualna. Brez nje bi bila kar muka, saj je čaz poledenelo snežno podlago bolj malo svežega snega. Plazovi so se obleteli, sonca je bilo pa le za vzorec.
občutek pa vseeno ni ravno slavnosten
zgornja sedežnica zaradi vetra ni obratovala. Očitno so tudi pri tem postali bolj previdni. Pa je svoje čase obratovala v bistveno močnejšem vetru. Verjetno ni bilo prav.
odjuga je poskrbela za dostavo snega na progo
kljub drugim ciljem, sem se tudi sam usmeril proti Begunjščici. Sneg je bil ravno prav mehak, da se je dalo odlično smučati. V grapo seveda nisem nameraval, niti upal. Mora biti kar napihano tam gori.
proti Vrtači pa drugič
prvi so se že spuščali iz vrha. Precej neprijetno je pogledovati gor, če bi se slučajno kaj premaknilo. Šele kasneje sem videl plazino novozapadlega snega. Moralo je prileteti kmalu po sneženju.
in medtem se je veter krepil...
...vse do viharja (v sunkih). Užitek!
še malo navzgor, pa hitro na celca. Kož se nikakor ni dalo zložiti vsaj približno kulturno.
plazina novega snega. Koliko nas jo je sploh opazilo?
in hitro na toplo - sneg povsem sprejemljiv
še malo ogledovanja brazd
0 komentarjev:
Objavite komentar