Ob takšni zimi bi pa bil greh, če ne bi ponovil že mnogokrat ponovljene turnosmučarske cilje nad domačim Tržičem. V teh gorah in dolinah sem se kalil kot turni smučar ter na Zelenici kot smučar. Pač, kot mnogi v Tržiču. Se pa ob takšni turi spomnim obdobja mojih začetkov turnega smučanja, v časih ko je bila Slovenija še v plenicah (zgodnja devedeseta). Za Begunjščico sicer ne gre reči, da ni bila oblegana, v Suho ruševje pa procesij še ni bilo. Saj ne, da me številčnost moti, rad pa smučam po nedotaknjenem snegu. In tu verjetno tiči razlog za moje navdušenje nad Avstrijo. Tam pa še vedno pogosto potujem skozi nedotaknjeno zimsko pokrajino.

Sicer pa sva s Sabino izbrala kar posrečen dan za smuk v Suho ruševje. V soboto, 17.1.2009 se je obetal zadnji lep dan pred trajnejšem poslabšanju. In bil je res lep. Medtem ko je bila senčna Begunjščica oblegana (zakaj že?), pa se je v Suho ruševje odpravilo presenetljivo malo smučarjev. Temperatura okrog ničle je bila za zdravje zelo ugodna, razgled z vrha izreden. Sneg soliden, bil je raznolik - tudi precej pršiča -, smuka dobra, le malo znanja in izkušenj je bilo potrebno pokazati.